Od severa do juga Portugalske v 7 dneh

Portugalska je z eno besedo prečudovita. Nikjer drugje nisem videla tako umirjenih in prijaznih ljudi. Kogarkoli boš na ulici ustavil, ti bo z veseljem pomagal, povedal kaj si je vredno ogledati in te celo pospremil do znamenitosti. Skoraj vsi govorijo angleško ali pa se vsaj trudijo – vglavnem, s sporazumevanjem ne bo težav.

Na to potovanje smo se odpravili štirje in s tem drastično prihranili na stroških, kot so prevoz do letališča, najem avta in spanje. Za spanje smo poskrbeli 2 meseca prej, preko Airbnb-ja, kjer lahko prenočiš v stanovanjih ali hišah domačinov, ki jih oddajajo. Menim, da je to eden izmed najboljših načinov, kako začutiti pravi »vibe« kraja. Nasploh vam priporočam, da si prenočišče kar se da čimprej uredite, saj dobre ponudbe ne ostanejo proste dolgo časa.

1. dan:

Pozno popoldan priletimo naravnost v Porto, kjer se dogodivščina tudi začne. Na letališču poiščemo avto, ki nas bo prevažal naslednjih 7 dni. Pozor: preveri, ali je v ceno vključeno kasko zavarovanje. Resnično vam ga priporočam, saj lahko kakšen ris mimogrede našminka vaš avto. Ker je bila ura že pozna, naši želodci pa prazni se odločimo, da se kar takoj odpravimo v center mesta. Kar zadeva hrano na Portugalskem ali v Španiji vam polagam na srce, da nikakor ne hitite v »fancy« restavracije, temveč najdite majhno, prisrčno tavernico, kjer po možnosti kuhata mož in žena, postregel pa vas bo sin. Tam boste našli najboljšo hrano in tudi prijaznosti bo mnogo, mnogo več. Mi smo ta nasvet upoštevali in domov odšli s polnimi trebuhi, ki smo jih nabasali s portovsko specialiteto Francesinha.

2. dan:

Naslednji dan smo se odpravili v knjigarno. Ja, prav ste slišali, v knjigarno. Vendar je Livraria Lello nekaj posebnega, saj je prepoznavna JK Rolling prav tam dobila navdih za knjižnico v knjigi Harry Potter. Stopnice se vijejo v sredini, knjig pa ni in ni konec.

Nato smo se sprehodili po znamenitem mostu Ponte de Dom Luis in si za na konec privoščili še pravega Portovca. Je omamno sladek, ampak naj vas opozorim, vsebuje od 18-21% alkohola, tako da naj se vam s pitjem ne mudi, da boste domov lahko prišli peš. Definitivno priporočam, da se uddeležite degustacije Portovca, ki poteka v popoldanskih urah. Sami smo žal bili prvi dan prepozni, drugi dan pa prehitri, saj smo se odpravili v Lisbono.

Po poti smo se ustavili v Nazare, natančneje na Severni Plaži (Praia de Norte). Tukaj je Garrett McNamara posurfal 24m val in s tem postavil rekord za največji posurfan val. Tudi če sami niste ljubitelji surfanja, lahko greste na rt, kjer vas bo na eni strani čakal mogočen razgled na razburkan ocean in na drugi neskončno dolge peščene plaže.

Zadnja postojanka je bil kraj Peniche, ki ponuja fascinantno kulturno dediščino in plaže, primerne za ljudi, ki se bojijo globine – preden boš dejansko lahko sploh zaplaval, boš moral kar nekaj časa hoditi po plitvini.

3. dan:

Lisbona, Lisbona, moja Lisbona. To je kraj, v katerega se je definitivno vredno vrniti. Mesto živi vsako minuto dneva. V oči nam je takoj padel mogočen grad Sao Jorge na vrhu mesta. Ta ponuja fantastičen razgled in odločitev, kam naprej, je takoj olajšana, saj imaš vse znamenitosti pred nosom. Za ogled gradu potrebujete 2 urci, saj ponuja veliko, od razgledov, orožja in notranjost gradu, do kavice, počitka in pavov sredi atrija.

Naša naslednja želja je bila znamenita vožnja s tramvajem številka 28, vendar zaman. Bil je nabito poln ceeeeel dan! Menim, da edini čas v dnevu, ko bi lahko ob vožnji resnično užival in se ne tiščal kot sardinice, je morda zgodaj zjutraj.

Odločili smo se, da se bomo potolažili s hrano in se odpravili v slavno restavracijo Ramiro. Čakali smo pol ure, ampak da je čas hitreje minil, je restavracija zunaj ponujala samopostrežno pivo. Ko smo stopili v restavracijo, je bila ta nabito polna s turisti kot tudi z domačini. Če obožujete morsko hrano in bi radi poskusili nekaj novega, je ta restavracija vredna obiska, ampak pozor; nikar se ne oblečite v belo. Veliko ljudi, kot tudi mi, si naroči raka v omaki, kjer dobiš »slinček«, desko in kladivo, da ga olupiš – dve besedi; omaka vsepovsod.

4. dan:

Ker nam je zmanjkovalo časa in ker smo se prejšnjo večer predolgo zadržali v baru z enakim imenov kot okusna portugalska žgana pijača Ginjinha, smo se odločili za vožnjo s Tuk Tuk-om, da še vidimo znamenitosti, ki smo jih morda zgrešili. Naš reggie voznik nas je peljal do razglednih točk, nam pokazal veliko cerkva, med katerimi je bila tudi cerkev Santa Engracia. Ta slovi po dejstvu, da je v njej pokopanih veliko znanih portugalskih ljudi, ki so naredili pomembne stvari za državo in nekega dne, naj bi v njen počival tudi Cristiano Ronaldo. Vožnja je zanimiva, stane 100 eur – mi smo ceno »zbarantali« na 70, vendar če boste v Lisboni še dlje, lahko ta denar prihranite in se raje odpravite po mestu peš.

Za na konec smo se odpravili še 7km zahodno od centra mesta, ob reko Tagus, kjer smo si ogledali Spomenik odkritij (Padrao dos Descobrimentos) , ki je poklon portugalskemu raziskovanju na morju in Stolp Belem (Torre de Belem). V oba lahko vstopiš in greš na vrh, kjer te bo pričakal razgled na reko Tagus in Most 25. Aprila, ki te lahko zmede in naenkrat misliš da si v San Franciscu – če pa boš pogledal še naprej, pa si v Rio de Janeiro, saj te na veliko pozdravlja Jezusov kip.

5. in 6. Dan:

Pokrajina Algarve je definicija za uživanje na Portugalskem. Za potep tukaj sploh ne rabite načrtov in planiranja, ampak se samo vsedete v avto in se peljite, saj boste definitivno po naključju našli plažo, ki bo hkrati najlepša kar ste jo videli. Nikakor ne nasedajte Trip Advisor-ju, saj plaže niti približno niso take lepe ali pa prazne kot na slikah.

Nas je pot zanesla v Sagres, kjer smo našli božansko samotno plažo, nato v Faro, prečudovito mesto s pridihom Španije in nazadnje v zloglasne portugalske jame. Te si lahko ogledaš s kanujem, če si pa pogumnejši in nisi zmrzljiv, pa lahko do njih kar plavaš.

Morem priznati, da smo te dni uživali, plavali v oceanu in naše trebuščke polnili z vsemi možnimi portugalskimi dobrotami.

7.dan:

Ker nas je čakal let, smo zadnji dan posedeli na terasici naše čudovite hišice. Privoščili smo si ogromen zajtrk, medtem ko nas je jutranje sonce še zadnjič pozdravljalo. Za na pot od Tavire do Porta smo si kupili še portugalsko sladico Pastel de Nata, ki bi jo lahko poimenovali kar vanilijeva tortica, in opazovali divotno pokrajino, ki je švigala mimo nas.

PS: Portugalska je znana po pluti, tako da vam moje drage dame kakšna denarnica ali torbica iz plute definitivno ne uide.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja