Edinstvena barva Soče

Imaš službe in dela vrh glave? Si želiš le zapreti oči, vonjati gozd, slišati reko in dovoliti, da sončni žarki poljubijo tvoj obraz? Se želiš popolnoma »odklopiti« od vsakdanjih skrbi in pozabiti na uro? Bovec in Soča in še enkrat Bovec in Soča.

Modrozelena barva Soče je prava paša za oči. Moja želja, kampirati, kolesariti in se sprehajati ob Soči, se je uresničila. Kot novinca v kampiranju, sva raziskala različne kampe, kjer bi lahko v miru šotorila. Želela sva mir, da bi lahko, raje kot ob zvokih pijanih ljudi, zaspala ob zvoku burne Soče in spokojne narave. Izbrala sva Kamp Korita v kraju Soča in morem priznati, da se je okrog 21. ure začenjalo v kampu prijetno umirjati. Imela sva tudi srečo z lokacijo šotora, saj sva bila le 10 korakov stran od »bistre hčere planin«.

Ker nama je vreme ponagajalo, sva imela na voljo le en sončen dan. Odločila sva se za gorsko kolesarjenje, saj se nisva želela voziti po glavni cesti (kar v bistvu lahko počneš tudi doma). Našla sva čudovito pot, kjer sva se večino časa vozila ob Soči. Po gozdu in makedamu sva se peljala do Lepene, nato Kal Koritnice, kjer sva se tudi malo namočila (brrrr, mrzlo) in na koncu pristala v Bovcu, kjer sva napolnila svoje prazne trebuščke vedoč, da naju ta naporna pot (vsaj zame) čaka še nazaj.

 

Izkoristiti sva želela še zadnjo svetlobo in se za dve urci še odpravila po Soški poti, ki je dolga 25 km in velja za najlepši del pohodniške poti Alpe Adria Trail. Jaz sem je unovčila le par kilometrov in že ti so mi vzeli dih.

Naslednji dan me je čakala počasna, vendar čudovita vožnja čez Triglavski narodni park. Ustavila sva se na vseh možnih počivališčih in razgledih, na primer Naravni spomenik Trenta – Mlinarica, na prelazu Vršič, kjer so ovce ležale in jedle na sredini ceste ter s tem naredile pravi zastoj (najboljše je, da se ustaviš, jih opazuješ in se iz srca nasmejiš) in Rusko Kapelico.

Pot naju je pripeljala do Kranjske Gore, kjer sva se sprehodila okoli jezera Jasna, spila kavico in naredilo tipično slikco ob Kozorogu. Oddih se je končal v Radovljici, kjer sva v restavraciji Lectar pojedla gobovo juhico v kruhku in tipične slovenske sladice – njam njam!

P.S. drugo leto upava, da naju vreme ne bo tako »zafrknilo« kot letos, saj sva v planu imela še vožnjo s kanuji, iti do izvira Soče in mnogo drugih stvari. Sledi moji strani ali meni na Instagramu, kjer boš lahko videl, če mi bo vreme drugo leto naklonjeno.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja